Juliana je najstarejši alpski botanični vrt v naravnem okolju na slovenskem ozemlju. Leta 1926 ga je ustanovil tržaški posestnik Albert Bois de Chesne (1871-1953). Z nasveti mu je pomagal planinski prijatelj Julius Kugy. Sprehod po vrtu naj bi bil sprehod iz dolin na vrhove naših gora.
Zgodovina
Albert Bois de Chesne si je izbral zemljišče na Tožbarjevi zemlji, 50 m nad cerkvijo sv. Marije, 30 m nad reko Soča. Zaradi vlage, svetlobe in sence, zatišne lege in razgibanega terena, posutega s skalami različnih velikosti, je bila ta parcela najbolj primerna za njegove namene. Nekaj dreves je tam že raslo: smreke, macesni, gabri, mali jeseni in bukve. Zemljišče so očistili in nekaj dreves posekali. V vrtu ni nobenega izvira, zato so napravili zajetje pod slapom, ki pada čez steno Kukle, napeljali cevi, zgradili cementni zbiralnik in od tod napeljali vodo po ceveh po vrtu. Zdaj je bilo treba vrt le še ograditi in tako so bila jeseni leta 1926 začetna dela že opravljena. Pozimi je Bois de Chesne preučeval dela o flori Julijskih Alp. Spomladi leta 1927 pa se je lotil terenskega dela, začel je prinašati rastline z gora in jih presajati v vrt. Rastline so prinašali v nahrbtnikih in koših. Že na samem rastišču so jih očistili in vsako posebej zavili v vlažen mah. Bois de Chesne jim je poskušal ustvariti vsaj podobne življenjske možnosti, kot jih imajo v naravi. Svoj botanični vrt je postavil na znanstvene temelje na biološko-geografski podlagi. Kugy je dejal, da naj bi bil vrt botanično popotovanje iz doline na kak julijski vršac. Vegetacijski pasovi naj bi si sledili tako kot v naravi. Zato je ob ograji v spodnjem delu vrta dobila prostor dolinska flora, višje gorska z rastlinami podrasti bukovih in smrekovih gozdov; ob koritu, na vlažnem rastišču so rasle kalužnice in mastnice, višje so uspevale visoke steblike in ruševje, tik pod vrhom pa je v skalnih razpokah in grušču dobila prostor visokogorska flora.
Albert Bois de Chesne je imel z vrtom veliko veselja, pogosto pa je bil tudi razočaran. Skrbno je presajal praproti, ki nikakor niso hotele uspevati. Šele ko je njihove korenike s strešno lepenko ločil od korenin dreves, niso več hirale. Težave je imel tudi z rastlinami, ki uspevajo na kislih tleh. Odstraniti so morali del apnene podlage, položiti dve plasti strešne lepenke in nanjo porfir in kamnine iz werfenskih plasti pri Rablju, zemlja pa je bila surovi humus, ki so ga nakopali pod ruševjem 1.600 m visoko in ga pomešali s šoto. Tako imenovane kisloljubne rastline so zalivali le z deževnico.
Največ rastlin so v vrt prinesli iz Vzhodnih in Zahodnih Julijskih Alp, Furlanskega hribovja, s kraških košenic in predalpskega sveta, nekaj pa tudi iz Karavank in Kamniških Alp. Levo od vhoda so posadili tujke, ki so prispele iz Zahodnih Alp, Pirenejev, Apeninov, Atlasa in Kavkaza.
Za vrtnarja je Bois de Chesne izbral enega od Tožbarjev, Antona, najstarejšega vnuka Medvedje smrti. Na šolanje ga je poslal v Padovo. Pri delu v vrtu mu je pomagala Ančka Kavs. Oba sta ostala zvesta Juliani še veliko let po vojni, ko ustanovitelj ni več prihajal vanjo.
Ustanovitelj Juliane
Albert Bois de Chesne se je rodil 8. julija 1871 v Trstu. Bil je potomec hugenotske družine, ki se je iz Francije preselila v Švico. V Trstu, kjer je obiskoval gimnazijo, je bil njegov profesor Edvard Pospichal, raziskovalec primorske in istrske flore.
Juliana po letu 1945
Med vojno in nekaj let po njej je bil vrt bolj ali manj prepuščen sam sebi. Albert Bois de Chesne je do leta 1947 še plačeval mesečne nagrade vsaj za zasilno oskrbovanje, tako da sta vrtnarja Anton Tožbar in Ančka Kavs zanj skrbela.
Vrtnarji
Ko govorimo o vrtu, ne moremo mimo dveh imen, ki sta tesno povezani z zgodovino vrta.
Marsikdo se verjetno spominja tihe, skromne ženice, ki je neutrudno skrbela za gredice, zalivala rastline, z navdušenjem v očeh pripovedovala obiskovalcem o svojih ljubljenkah in jih opozarjala na skrite zanimivosti. Ančka Kavs je bila rojena 28. decembra 1907 na Vrsniku v številni družini. Z veseljem je sprejela povabilo Bois de Chesna, ki je za Juliano potreboval tudi vrtnarico. Umrla je 6. 3. 2000.
Kdo še ni slišal za Medvedjo smrt, za Antona Tožbarja – Špika, ki je bil Kugyjev vodnik? Njegov sin je bil lovski čuvaj v lovišču Alberta Bois de Chesna, njegov vnuk Anton pa vrtnar v Juliani. Rodil se je 29. maja leta 1905 v Trenti. Juliana je zrasla na njihovi zemlji, zato je bil z njo vse življenje tesno povezan, ne samo službeno, ampak tudi čustveno. Hodil je po gorah, kopal rastline in jih skrbno nosil v dolino. Tudi po vojni je ostal zvest Juliani, še v pokoju je rad pomagal z delom in nasvetom. Umrl je 3. februarja leta 1993 v Trenti.
Delo prvih dveh vrtnarjev sta nadaljevala Tožbarjeva hčerka Marija in njegov zet Jože Završnik (*24. 4. 1946 – +3. 11. 2005). Družinsko vrtnarsko tradicijo v Juliani pa sedaj nadaljuje njun najmlajši sin Klemen Završnik.
Juliana je edini alpski botanični vrt v Sloveniji, ki živi že več kot osemdeset let in v katerem se zgodovina prepleta s sedanjostjo na vsakem koraku.
Juliana danes
Slap, ki pada cez steno Kukle. Skok Za Bajto. Foto: C. Mlinar
Kjer se pomlad začne že prej
Že Albert Bois de Chesne je skušal vrt urediti ekološko, po združbah, tako da bi bila posamezna gredica le izsek resničnega stanja v naravi, ves vrt pa pisan mozaik rastlinstva naših Alp. Omenili smo, s kakšnimi težavami se je srečeval. Po dolini Soče prihaja močan vpliv Sredozemskega morja, podnebje je veliko milejše kot na drugi strani Vršiča, v Kranjski Gori. Po dolini Trente sega submediteranska flora globoko v osrčje Julijcev.
Tudi sama lega Juliane, njen položaj na južnem pobočju Kukle, daje veliko boljše možnosti kraškim rastlinam kot pa visokogorskim. Treba je bilo veliko truda in ljubezni, da je Juliana zrasla, da živi. Kako težko je bilo presaditi skromne rastlinice, navajene na prgišče zemlje v skalnih razpokah in na ostre pomladanske vetrove, v Trento, na zatišno pobočje, kjer se pomlad začne mesec ali dva prej, si komaj lahko predstavljamo. Treba jim je umetno ustvariti podobno okolje, kot ga imajo na svojih naravnih rastiščih.
Kljub trudu mnogo rastlin propade zaradi velike poletne suše, v zadnjih letih so neugodno vplivale zime brez snega, morda jim ne ustreza prst, včasih pa so jih izpodrinile druge rastline. Triglavska neboglasnica, blazinasta rastlina s svetlo modrimi cvetovi, in brezstebelna lepnica navadno propadeta v vrtu že po enem letu. Njuno rastišče so skalne razpoke in grušč tik pod vrhovi, zato je razumljivo, da se težko prilagodita nadmorski višini komaj 800 m. Nekatere manj občutljive vrste uspevajo nekaj let, druge pa se spremenijo. Bela barva planik postane po nekaj letih le bledo zelena. Triglavska roža, katere obilno cvetje nas spominja na krvave sledi Zlatoroga, v vrtu le malo cveti.
Index seminum
Vecina rastlin je trajnic, nekaj jih je enoletnic in dvoletnic. Zanje je poskrbljeno v tako imenovanem “otroškem vrtcu”. Vrtnarji potrpežljivo zbirajo semena, ki jih posadijo v ta vrtec. Tako ni treba vsako leto nositi z gora toliko novih rastlin. Tudi nekatere trajnice vzgojijo iz semen. Del semen pošiljajo ljubljanskemu Botanicnemu vrtu. Ta vsako leto izda Index seminum, ki vkljucuje tudi seznam semen iz Trente. Pošiljajo jih v druge botanicne vrtove po vsem svetu za zamenjavo.
Edini alpski vrt v Sloveniji
Juliana je prvi in hkrati tudi edini alpski vrt v Sloveniji. Kljub nekaterim pomanjkljivostim, ki se jim ni mogoče ogniti, vidimo v njem najznacilnejše in najlepše predstavnice rastlinstva naših Alp, njihovega predgorja in tudi kraškega sveta.
Vrt ni namenjen samo botanikom, ki se poklicno ukvarjajo s floro, ampak predvsem tistim, ki so jim pri srcu gore in narava. Samo tisti se bodo znali ustaviti tudi ob drobnem cvetu Zoisove zvončice ali ob blazinici nasršenega kamnokreča. Marsikdo, ki ga julija ali avgusta pot slučajno pripelje v Juliano in je še ves prevzet od pisanih trat na Kriških podih ali na Slemenu, je razočaran. Visoko v gorah se je poletje komaj začelo, odcvetele so prve zgodnje rastline, v Trenti pa ga pozdravljajo že prve znanilke jeseni. Večina takih obiskovalcev bežno preleti gredice, komaj se za hip ustavijo na Belvederu, kjer redkih cvetov triglavske rože niti ne opazijo. In že hitijo naprej, morda na morje, mogoče pa še po nov žig. Res, Juliana je najlepša v maju in začetku junija, ko cvetijo jegliči in svišči, malo kasneje pa volčini, kamnokreči, klinčki in sleci. Vendar pa je tu še toliko drobnih, morda resnično manj opaznih rastlin, ki pa so enako lepe in vredne, da se ob njih ustavimo.
Ob cesti nas informacijska tabla opozori na vrt. Foto: C. Mlinar
Fotografija: Ciril Mlinar Cic
Načrtujte obisk
Juliana je odprta od 1. maja do 30. septembra.
Informacije o lokaciji, vstopnini in programih
Dodatne informacije
T: + 386 1 241 09 40
F: + 386 1 241 09 53
E: uprava@pms-lj.si
Alpski botanični vrt Juliana
Naravni spomenik Trenta- Alpinum Juliana
5232 Soča
Slovenija
