Albert Bois de Chesne leta 1935 (sliko je posredovala njegova hčerka Olga)
Albert Bois de Chesne – ustanovitelj vrta
Albert Bois de Chesne se je rodil 8. julija 1871 v Trstu. Bil je potomec hugenotske družine, ki se je iz Francije preselila v Švico. V Trstu, kjer je obiskoval gimnazijo, je bil njegov profesor Edvard Pospichal, raziskovalec primorske in istrske flore. Navdušil ga je za botaniko in ga tudi uvedel v prve skrivnosti rastlinskega sveta. Z njim je hodil po Krasu in Istri, z njim je prvič obiskal Trento in vzljubil svet pod Triglavom, Stenarjem, Razorjem in Jalovcem. Po končani gimnaziji je nadaljeval študij na gozdarski visoki šoli v Zürichu.
Njegov učitelj je bil znani botanik Carl Schröter. Ker pa je bil njegov oče lesni trgovec, se Albert Bois de Chesne ni mogel posvetiti samo botaniki, ampak je moral prevzeti očetovo trgovino. V Slavoniji je kupil obsežne gozdove. Leta 1925 jih je prodal in se vrnil v Trst. Zdaj je lahko uresničil svojo davno, skrito željo. V Trenti je že imel pravico do lova, kupil pa je še zemljišče za vrt. Iz Trsta z avtomobilom res ni bilo daleč, vrta tudi ni želel postavljati više, ker bi to otežilo dostop in oskrbovanje. Sam priznava, da se na ureditev vrta ni dovolj spoznal, zato je za nasvete prosil priznane strokovnjake. Pomagala sta mu znana poznavalca visokogorske flore Henri Correvon in Lino Vaccari. Tudi njegov dobri prijatelj dr. Julius Kugy mu je rad priskočil na pomoč s podatki o nahajališčih redkih rastlin. Onstran nekdanje meje, v Jugoslaviji, pa ga je večkrat spremljal Franc Juvan, tedanji vrtnar Botaničnega vrta v Ljubljani.
Po kapitulaciji Italije leta 1943 mu vrt ni bil več dostopen. Najel je slikarja Marija Sivinija, se vozil z njim po dolinah Zahodnih Julijcev, ki so ostali pod Italijo, prehodil marsikatero sotesko, stopil na mnogo vrhov, povsod fotografiral gorsko cvetje v naravnem okolju, Sivini pa ga je slikal. Tako so nastali akvareli in diapozitivi, ki jih je podaril mestu Trstu, kjer so razstavljeni v Mestnem muzeju. Botanik Carlo Lona je leta 1952 izdal razpravo, v kateri je opisal vse te diapozitive in akvarele. Za rastline je navedel tudi nahajališča in njihovo ekološko oznako.
Albert Bois de Chesne je umrl 23. julija 1953 v Trstu.
Juliana po letu 1945 – Vihravo medvojno in povojno obdobje
Med vojno in nekaj let po njej je bil vrt bolj ali manj prepuščen sam sebi. Albert Bois de Chesne je do leta 1947 še plačeval mesečne nagrade vsaj za zasilno oskrbovanje, tako da sta vrtnarja Anton Tožbar in Ančka Kavs zanj skrbela po svojih močeh. Vojna vihra pa Juliani ni prizanesla. Nekatere rastline so propadle, druge so si morda na sosednji gredici poiskale bolj primerno rastišče, močno so se razbohotile kraške vrste, ki jim je prijalo suho in prisojno pobočje Kukle. Že pred priključitvijo dela Primorske k novi Jugoslaviji je v začetku leta 1947 Referat za varstvo prirode pri Zavodu za zaščito in znanstveno preučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije vzel vrt pod svoje varstvo, da bi ga zavaroval pred nadaljnjim propadanjem. Botaniki Gozdarskega inštituta Slovenije in Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani so ga začeli takoj obnavljati, sami so organizirali ekskurzije in nosili rastline v vrt. Anton Tožbar je uredil stezice, popravil ograjo in korita, Ančka Kavs pa je skrbela za gredice in nabirala semena.
Prirodoslovni muzej kot upravljalec
Leta 1949 je strokovno vodstvo Juliane prevzel Prirodoslovni muzej v Ljubljani. Njegova ravnateljica, znana botaničarka dr. Angela Piskernikova, si je že vsa leta po vojni prizadevala, da bi Juliano obnovili, zanjo skrbeli in jo tudi zavarovali. V Uradnem listu LRS (št. 21 z dne 19. 6. 1951) je izšla odločba, s katero je Svet vlade LRS za prosveto in kulturo zavaroval Juliano kot prirodno znamenitost, ki ima velik prirodoslovno-znanstveni ter turistično-propagandni pomen in svetovni sloves zaradi v njem zbrane dolinske, gorske, subalpske in alpske flore, flore melišc in prodišč.
Po letu 1953 sta za Juliano skrbeli občina Bovec in Goriška turistična zveza. Ni pa imela strokovnega vodstva. Prirodoslovni muzej Slovenije je vrt nekajkrat podprl, leta 1961 pa ga je s sredstvi Sklada za pospeševanje kulturne dejavnosti tudi že upravljal. Z januarjem 1962 pa je Juliana dokončno prešla pod upravo PMS. Preurejanje vrta je od leta 1959 vodil prof. Ciril Jeglič, leta 1960 pa se mu je pridružil tedanji muzejski kustos za botaniko Tone Wraber. Alpske rastline so prenesli iz višjih, a pretoplih in suhih delov vrta v severovzhodni nižji, bolj zasenčeni del. Ta del, ki je bil prej v glavnem neizkoriščen, so po zamisli prof. Jegliča spremenili v snežno dolinico in melišce.
Ko je bil leta 1981 sprejet zakon o Triglavskem narodnem parku, so vanj kot spomenik oblikovane narave vkljucili tudi vrt. Zanj po svojih najboljših močeh in v okviru bolj ali manj omejenih možnosti skrbi Prirodoslovni muzej Slovenije.
Juliana je edini alpski botanični vrt v Sloveniji, ki živi že skoraj devetdeset let in v katerem se zgodovina prepleta s sedanjostjo na vsakem koraku.