Kranjski jeglič (Primula carniolica) ima škofovsko rdeče, rožnate cvetove in nežne, bleščeče zelene liste, ki niso moknato poprhnjeni kot pri avriklju. Poznala sta ga že naravoslovca I. A. Scopoli in F. X. Wulfen, vendar ga nista imela za novo vrsto. Opisal ga je šele dunajski botanik Jacquin. Njemu ga je poslal B. Hacquet, ki je napačno navedel, da raste v kranjskih Alpah, kar pa ne drži, saj ga v Alpah ni. Od vseh jegličev, ki rastejo v Sloveniji, je najbolj naš, saj ga zunaj meja naše države ne najdemo. Je eden od najlepših mlajših (progresivnih) endemitov, njegov areal je zelo ozek, raste v vlažnih in senčnih soteskah na severnem obrobju Dinarskega gorstva in južno od Ljubljane. Njegova najbolj znana nahajališča so v Trnovskem gozdu, v okolici Idrije, Trebuše in Cerkna, na Dolenjskem v bližini Ribnice in Sodražice, na Notranjskem pri Cerknici, v okolici Ljubljane v Iškem Vintgarju, Iški, borovniškem Peklu in na Zaplani. Na Gorenjskem pa raste v dolini Sovre nad Žirmi. Kranjski jeglič je zavarovan, v Rdečem seznamu pa je uvrščen med neogrožene rastline.

Na Jelenku pri Idriji in na severnih pobočjih Trnovskega gozda, kjer avrikelj in kranjski jeglič rasteta skupaj, so našli križance, ki so jih poimenovali dražestni ali idrijski jeglič (Primula x venusta). Del vrta je Albert Bois de Chesne namenil rastlinam, ki so tujke na ozemlju Slovenije. Skalnata strmina ob ograji, kjer rastejo skupaj kraške in alpske rastline, je živa slika, ki nam še enkrat pove, da v naravi ne moremo potegniti ostrih meja.